Duhovniki ki so bivali v župniji Novaki

V Novakih, kot omenja Novaška kronika ali kapatan, je bivalo 22 duhovnikov. Zadnji je bil sedaj pokojni Joško Skok, ki sedaj počiva na pokopališču v Ilirski Bistrici. Od posvetitve nove cerkve sv. Tomaža v Novakih leta 1762 kot zakramentalno, ko je goriški nadškof Karel Mihael Attems imenoval prvega kurata, so bivali v Novakih nasledni duhovniki:
kurat Tomaž Jurman, ki je bival v Novakih v letih 1762-69
kurat Gašper Dežela, roj. na Straži, v Novakih v letih 1769-71
vikar Ivan Scholaris, ki je bil doma iz Vipolž 24 let
g. Peter Benedejčič, doma iz Zatolmina 14 let
g. Pavel Vončina, doma iz Kanomlje-sp. Idrija 12 let
vikar Anton Selak, doma iz bližnje Planine 27 let in pol
vikar Kristjan Štibilj doma iz Šturij 1898-1904
vikar Jože Abram 17.10.1904 - 23.8.1907
vikar Jožef Fon
vikar Kenda
vikar Krapež 8.11.1923 - 17.7.1928

g. Franc Rupnik iz Zadloga-Črni vrh 12. 9. 1928 - umrl avg. 1947
g. Anton Štrancar iz Planine pri Ajdovščini, 1947 - 1949
g. Marjan Kožlin iz Dobrovega v Gor. Brdih, 1952 - 1966
g. Joško Skok iz Mereč 31. 8 1971 - 24. 10. 1996

Ostali po imenih niso navedeni.

Še nekaj podatkov o življenju zadnjih duhovnikov, ki so živeli in vodili župnijo v Novakih.

G. Franc Rupnik se je rodil v Zadlogu pri Črnem vrhu nad Idrijo (pri Lampetu), očetu Jakobu Rupnik in materi Ivani rojeni Lampe 24. novembra 1890 leta. Materin brat dr. Franc Lampe ga je še mladega vzel v Marijanišče v Ljubljano, kjer je dokončal osnovno in sredno šolo ter Bogoslovje. 16. julija 1914 je bil v ljubljanski stolnici posvečen za duhovnika. Služboval je kot kaplan od 5. avgusta 1914 v Radečah ob Savi, od 5. avgusta 1916 kot kaplan v Hrenovicah pri postojni, od 15. marca 1921 kot župnik in upravitelj v Senožečah, od 25. novembra 1922 kot skspozit na Ubeljskem pod Nanosom od koder je oskrboval tudi Razdrto, od 1. oktobra 1929 pa kot vikar in nato župnik tu v Novakih. Bil je zelo strog do vernikov. Bil je tudi narodno zaveden slovenec. Veliko je pomagal vaškim aktivistom in podpiral narodno osvobodilni boj. Zaradi protifašističnega delovanja so ga Italijani pregnali v Trst, kjer je bil skoraj en mesec pri frančiškanih. Po vrnitvi v Novake, je našel požgano župnišče. Zato je stanoval v prostorih nad trgovino. Po vojni leta 1945 je hudo zbolel in se je od 15. novembra do 20. decembra 1946 brezuspešno zdravil v goriški bolnici. V zadnjem času opravljanja svoje službe je večkrat omedlel. Ker je bil slabega zdravja ga je v zadnjem letu iz trgovine v cerkev in nazaj z mulo vpreženo v galjot vozil mežnar Gašper Flander. Malo pred smrtjo mu je uspelo iz livarne Di Poli dobiti nazaj veliki zvon. Umrl je avgusta 1947 leta in počiva na pokopališču tu v Novakih. Izredno se je zanimal za zgodovino slovenskega naroda, saj je bila njegova maturitetna naloga, ki jo je uspešno zagovarjal 1912 leta v Ljubljani, spis o razvoju in širjenju krščanstva na slovenskih tleh.

Tudi o g. Antonu Štrancarju je malo pozanega. Se je pa za časa njegovega bivanja v cerkvi ni župniji veliko obnavljalo zaradi posledic vojne. Za duhovnika je bil posvečen 5. aprila 1947 v Gorici. Novo mašo je imel 13. aprila 1947 v Planini pri Ajduščini. Njegova prva župnija ki jo je vodil so Novaki kjer je bil od 1947 do 1949 leta. Nato je bil v Tolminu od 1949 do 1986. vodil je župnije Roče, Šembit,Lozice od 1986 do 2005 ter podraga. Leta 1997 je v Novakih imel ponovitev zlate maše. Leta 2007 je praznoval v Šturjah biserno mašo in imel 16. 9. 2007 ponovitev biserne maše v Novakih.

Bolj pa je vsem poznan g. Marjan Kožlin, ki je bival v Novakih 16 let. Nato je prevzel vodenje župnije Podmelec. Bil je marljiv župnik in je tudi sam marsikaj postoril v cerkvi. Nadaljeval je obnovo cerkve in župnije, ki jo je vodil že g. Štrancar. Bil je tudi dober ogganist in skrbel za cerkveno petje ter učil organiste igranja na orgle.

Od vseh duhovnikov, ki so bivali v Novakih nam je še najbolj ostal v spominu g. Joško Skok. Rojen je bil 29. aprila 1920 v Merečah pri Ilirski Bistrici. Njegov dom so 4. junija 1942 požgali Italijanski vojaki. Sv. birmo je prjel v cerkvi sv. Petra v Trnovem. Šolal se je semenišču na Reki, nato v Benetkah. Posvečen je bil 22. septembra 1945. Novo mašo je imel v cerkvi sv. petra v Trnovem (Ilirska Bistrica). Od 21 novembra 1945 je bil dve leti kaplan v Opatiji. Nato štiri leta na Knežaku. Nato dve leti na Golacu v Čičariji. Nato je devet let upravljal župnije Starod, Mune, pozneje še Harije. Bil je štiri v Trnovem (Ilirska Bistrica), Tri leta župnik v Pregarjeh. Zadnji negov dekret ga je 31. augusta 1971 pripeljal v Novake, kjer je ostal celih 26 let. Iz 22. na 23. september 1995 je tu v Novakih slovesno obhajal zlato mašo nato 14. in 15. oktobra imel ponovitev v Trnovem pri sv. Petru, kjer je imel novo mašo. V nedeljo pred odhodom je imel poslovilno mašo. 24 oktobra 1996 zjutraj imel še zadnjič sv. mašo, nato je odšel v dom duhovnikov v Šempeter pri Gorici, kje je 11. maja 2000 umrl.